VSE SE JE ZAČELO V DALJNEM LETU 1930, KO TRIJE GOSPODJE ODLOČIJO: USTANOVILI BOMO KLUB!
Ko sem podpisani poslušal na slovesnosti krajevnega praznika Ihana 21. junija 2003 poročilo predsednika Nogometnega kluba Ihan, g. Jožeta Rapeta, sem imel vtis, da sedanje vodstvo nogometa v Ihanu ne pozna svoje zgodovine oz. od kdaj nogomet v Ihanu sploh obstaja. V Stražarjevi knjigi Svet pod Taborom na strani 147 res piše, da je bil nogometni klub v Ihanu ustanovljen leta 1928. To pa ne drži, kar bom utemeljil v nadaljevanju. Pisnega arhiva o zgodovini ihanskega nogometa pred 2. svetovno vojno ni. Tudi od ustanoviteljev in igralcev takratnega moštva sem živ le še jaz in to me je navedlo k pisanju. Prvo tekmo, ko klub še ni bil organiziran, smo igrali proti Dobu, za tekmo pa sva se s Fricem Majheničem iz Doba dogovorila kar na papirnici Bonač na Količevem, kjer sva bila oba zaposlena. Igrali smo jeseni leta 1929 na Kavkovem travniku in za gole smo postavili kar prekle. Katera ekipa je zmagala sem pozabil, vem pa, da je večina igrala še v dolgih hlačah, v navadnih čevljih pa vsi. Takrat smo lahko samo jeseni ali spomladi po travnikih žogo brcali, v Ihanu največ po Cofkovih ali Kavkovih. Moj sosed, Brnotov oče, je dejal nekoč dejal: »Nad tiste, ki po travnikih žogo brcajo se gre jesen’ z mal’co, spomlad’ pa s pal’co«. Sploh pa smo takrat samo ob nedeljah popoldan igrali nogomet, saj je bilo med tednom preveč dela. Sam sem nogomet začel trenirati leta 1928 pri športnem klubu Disk v Domžalah. Tam je bil tudi Janko Gregorič – Ravšelnov iz Preloga, ki je bil pri kolesarski sekciji ter je bil večkrat mladinski in pozneje članski kolesarski državni prvak. Oba sva bila rojena leta 1911. Skupaj sva hodila v šolo, bolje sva se spoznala in postala prijatelja prav pri Disku, kamor je občasno prišel igrat nogomet. Ker je bilo v Ihanu čedalje več fantov navdušenih za nogomet, sva se z Jankom poleti leta 1930 na igrišču v Domžalah menila, da bi še v Ihanu organizirali nogometni klub. Takrat je prišel domov še Drago Kovič, ki je bil nekaj let v Ljubljani na železnici ter je bil član železničarskega nogometnega kluba Hermes. Bil je dve leti starejši od Janka in mene. Kot navdušen nogometaš se nama je pridružil. Tako smo skupaj zbrali fante ter jeseni 1930 na sestanku pri Mganu izvolili odbor. Za predsednika smo izvolili Draga Koviča, Janko Gregorič je bil tajnik, jaz pa blagajnik. Določili smo tudi članarino. V Ihanu takrat starejši še niso imeli razumevanja za nogomet, kot v Domžalah, kjer so bili občinski veljaki v odboru Diska.
Kje dobiti prostor za igrišče? Vedeli smo, da v sredini Ihana nihče ne bo dal travnika. Pa smo v Prelogu ugledali prostor, ki je bil prodnat in zaraščen z grmičevjem, trave za košnjo pa ni bilo. To je bilo za Vabičenkom proti Kamniški Bistrici, svet je bil pa Rahnetov. V upanju, da se bo dalo dobiti prostor za igrišče, sva šla z Jankom k Rahnetovemu očetu. Ta je še kar z razumevanjem sprejel našo prošnjo. Dogovorili smo se, da bomo grmovje skopali in zemljo zravnali, ker je bila valovita, prostor pa bomo dobili v brezplačno uporabo za pet let. Pisne pogodbe nismo naredili, saj je ustni dogovor držal. Da pa smo imeli dovolj veliko igrišče – ne sicer olimpijskih mer – nam je dal del svoje parcele, kjer je rasla trava, Mganov Janez. Takoj smo začeli delati in v nekaj tednih je bilo igrišče pripravljeno. Začeli smo trenirati. V začetku samo ob nedeljah popoldan. Članarino, ki ni bila velika, smo zbirali vsak mesec in so jo plačevali samo člani. Takrat še ni bilo sponzorjev ali drugih denarnih dohodkov. Do spomladi leta 1932 se nam je iz članarine nabralo toliko denarja, da smo že mislili na nabavo dresov. Ker pa ni bilo denarja za pletene drese, nam je Frančiška Zdravič – Markova Franca, ki je bila šivilja, sešila drese iz bele kotenine, brez ovratnikov.
Ker pa smo določili, da bodo naše klubske barve bela in modra, je ob vratu naredila nekaj centimetrov široko obrobo iz modre kotenine in prav take manšete pri rokavih. Sešila nam je tudi črne hlačke. Pletene nogavice dokolenke – brez stopal, smo kupili v trgovini: črne z belo črto pod koleni. Čevlje pa je imel vsak kar svoje, ne nogometne. Prvo tekmo v novih dresih smo odigrali leta 1932, točnega datuma ne vem, v Depali vasi. Takrat nas je slikal Ivan Radenšek, Jankov in moj prijatelj ter najin letnik. To sliko še hranim in je po mojem vedenju edini dokument o začetku nogometa v Ihanu. V naslednjih letih smo igrali tekme v Domžalah, Dolu, Mengšu, Kašlju in Radomljah. Ker nismo imeli denarja za registracijo in sodnike, smo pač igrali z nam enakimi klubi, ki so jim rekli divji klubi. Ko smo igrali v Kašlju in večina še ni imela koles, nas je tja peljal Cofkov Jaka z vozom. Takrat je bil nogomet na podeželju še malo poznan in spomnim se resnične anekdote. Ko smo igrali v Radomljah, nas je gledal starejši možak in dejal: »O prmejduš! Tak’le fantje, pa nimajo denarja, da bi več žog kupili, da se vsi za eno podijo!« Zelo nam je šel na uslugo gostilničar Mgan (Mganov Janez, kot smo mu rekli), da smo se pred tekmami tam preoblekli. Igralci, ki so prišli gostovat, so se preoblekli v uti na dvorišču, domači igralci pa zgoraj v njegovi spalnici, kjer smo kar po posteljah položili obleke. Res je mogoče imel nekaj več prometa, ker je bilo čedalje več obiska na tekmah, vendar nam je zelo ustregel, saj bi se sicer ne imeli kje preobleči. Da bi si denarno opomogli, smo pri obiskovalcih tekme pobirali prostovoljne prispevke. Denar od članarine in prostovoljnih prispevkov se nam je kar hitro nabiral, tako da smo si omislili pletene drese. Te nam je naredila neka pletilja iz Mengša. Dresi so bili modre barve z belim ovratnikom in belimi manšetami, čez prsa pa je bila ena širša in dve ožji beli črti. Žal nimam slike, na kateri bi bilo moštvo v teh, pletenih dresih. Kdaj točno smo jih kupili, se ne spomnim, vem pa, da smo takoj za tem začeli zbirati denar za nakup nogometnih čevljev. Da bi ceneje prišli do nogometnih čevljev, smo se dogovorili s čevljarjem Ivanom Gregorinom – Smolajdrovim, da jih bo naredil in mu dali nekaj denarja za nabavo usnja. Tako smo šele po nekaj letih obstoja kluba prišli do prave nogometne opreme. S samo članarino bi se v teh letih ne mogli tako opremiti. Ker ob nedeljah ni bilo druge zabave, je bilo na tekmah kar precej obiska in s tem več dohodka od prostovoljnih prispevkov. Nekaj starejših, posebno Feliks in Lojze Kržan – Tablarjeva, Andrej Jančar – Lojzkov in Nace Hribar – Blažetov so se tako navdušili, da so še nekaj drugih starejših pridobili, Mgan pa je že tako sodeloval. Tako smo priredili tekmo med mladimi in starimi. Bilo je zelo zabavno, ker je bilo med starimi veliko brcanja mimo žoge. Drugi dan pa so tožili, kako jih vse boli – seveda, ko so se pa tako gnali. Obiska je bilo na tisti tekmi veliko, pa tudi dohodka precej. Vodstva kluba pa starejši niso prevzeli in smo ga mi trije vodili kar precej let. Je pa nekaj let pred 2. svetovno vojno klub začel nekoliko pešati. Janko Gregorič se je preselil v Slovenj Gradec, Kovič in jaz pa sva tudi nekoliko popustila. Novih članov, ki bi s tako zavzetostjo delali za klub, kakor smo mi ob ustanovitvi in še kar nekaj let potem, pa ni bilo. Še smo igrali nogomet, a do vojne novih dresov in čevljev nismo več nabavljali. Med vojno pa je bilo v športu splošno mrtvilo. Po 2. svetovni vojni je nogomet spet oživel. Nekaj predvojnih nogometašev nas je še sodelovalo, a od tu naprej naj zgodovino ihanskega nogometa pišejo tisti, ki so ga organizirali po vojni.
Ihan, 30. avgust 2003
Janez Gregorin
