+386 31 222 365
Ihan, Dragarjeva ulica 3, 1230 Domžale, Slovenija, ID DDV/VAT: SI36925993
info@nkihan.si
WP_512_blue

Nogometni klub Ihan

Ihanski nogometaši po 2. svetovni vojni

Vodenje kluba je po drugi svetovni vojni prevzel Jože Rape starejši. Ob 75. letnici društva, v letu 2005, je zbral nekaj svojih spominov in jih zapisal. Jože Repe starejši se spominja ponovne oživitve kluba, postavitve igrišča, posodobitve igrišča in postavitve garderobe, svojih soigralcev, začasnega preimenovanja društva v NK Tabor Ihan, igranja v Gorenjski nogometni podzvezi ter osvojitve prehodnega pokala Občine Domžale.
Ekipa NK Ihan, 03.04.1958, ko je bila odigrana prva nočna tekma v bližnji in daljni okolici. V ozadju se vidijo leseni drogovi in reflektorji. Na tekmi so igrali: (stojijo od leve) Jože Tablar, Zupančič, Jože Lekan, Lojze Kralj, Andrej Nahtigal, Milan Pevc, Martin Podlipnik. Spodaj čepijo: (od leve) Jože Starin, Zvone Slovnik, ležita Janez Habjan in Karli Hribar.
Kmalu po koncu 2. svetovne vojne, se je v Ihanu začelo graditi igrišče za nogomet pod ihansko cerkvijo, katero je bilo sprva obrnjeno v smeri vzhod-zahod. Ob igrišču so nogometaši zasadili 50 topolov, ki so ob igrišču hitro zrasli. Igralci so se za tekme preoblačili v koruzi na sosednji njivi ali pa kar med topoli. Igrišče ni bilo pravih mej, bilo je tako prekratko kot preozko. Čezenj pa je vodila še pot. Desni kot igrišča je bil povsem ob cesti. Vsi smo igrali kot amaterji. Nogometne čevlje smo si igralci kupovali sami, raztrgane pa nam je brezplačno popravljal Smolarjev Ivan. Tudi drese, hlačke in dokolenke smo si kupovali najcenejše, kar se jih je tedaj sploh dalo dobiti. Žoge nam je delal Markov Simon. Trenerja nismo imele, zanj namreč ni bilo denarja. V naše vrste smo začeli vabiti simpatizerje in prijatelje nogometa, ki so tudi plačevali letno članarino. Registrirali smo se pri Nogometni podzvezi v Ljubljani in tako smo lahko pričeli tekmovati. Učili smo se igrati nogomet sami ter od drugih društev, sprvo smo bili zelo potrpežljivi. Borili smo se za vsako žogo. Počasi smo se privadili drug drugega in skupaj držali v dobrem in v slabem. V tistem času smo imeli v Ihan prve nočne tekme, ki so bile ponos nam vsem, saj v naši bližnji in daljnji okolici tega še niso nikdar videli. Na vsaki strani smo postavili po tri drogove in nanje namontirali reflektorje z 500 vatnimi žarnicami. Igrišče je bilo za tiste čase zelo dobro razsvetljeno. Kmalu je prišel čas, da smo v Ihanu organizirali mladinsko in pionirsko moštvo. S pokojnim Frnacom Rakom sva imela obilo dela z registracijami, zdravniškimi spričevali in ostalimi podrobnostmi. Nogomet se je lepo razvijal in začeli smo s pripravami za izgradnjo novega igrišča. Dobili smo buldežer iz gradbenega podjetja Domžale Stol, pri tem so zahtevali potrdilo, da imamo denar za plačilo stroja. Nekaj denarja (takratnih 200.000 din) nam je pripevala tudi športna zveza Domžale. Sam sem šel po denar do Albina Žmajdanu (Albin Povlin). Njemu smo se lahko zahvalili, da je izdal potrdilo, da imamo denar, seveda ob tem ni navedel koliko denarja imamo. Od Papirnice Količevo smo prejeli 600 m3 leša, odpadkov iz kotlovice, da smo zasipali doline in brežine, da nam je buldežer lepo zravnal igrišče. Buldežer je pomagal podreti prej omenjene topole, kateri so okrog igrišče že kar lepo zrasli. Družno in prijateljsko smo začeli z lopatami, krampi, grabljami in valarjem urejati igrišče po načrtu olimpijskega igrišča. Zasejali smo travo, postavili gole in začrtali igrišče po merah.

Nabavili smo material in s prostovoljnim delom postavili garderobo. Od prej omenjenih 200.000 din smo Občini poslali račune za material in storitve v višini 1.000.000 din, pa v to prostovoljno delo članov društva ni bilo všteto. Seveda smo imeli tudi kaj pokazati. Ob otvoritvi smo imeli v bližnji in daljni okolici najlepše igrišče, polega katerga je bila moderna garderoba s sanitarijami, tušem. Takšen je bil začetek izgradnje Športnega parka Ihan. Velika zahvala gre seveda vsem nogometašem in prijateljem nogometa v Ihanu. To je drugi del zgodovine po vojni. Sam se seveda še spomnim prvega igrišča na Pridavki, ki so ga ihanski začetniki nogometa ustvarili sami in ga kasneje dali nam, mlajšim. Naj še omenim še živečega Janeza Gregorina, kot pobudnika nogometa v Ihanu. Garderobo so imeli takrat kar pri Mganu, od tam do igrišča je bilo par sto metrov. Začetniki nogometa v Ihanu so bili pravi junaki v tistem času, čisti amaterji, katere je vodila samo ljubezen do nogometa, ki se sedaj v Ihanu razvija že vse od leta 1930 dalje, razen kratkega presledka zaradi 2. svetovne vojne. Na koncu naj še omenim moje vrstnike iz leta 1948: Jaka Kepec, Vinko Kokalj, Stane Flerin, Ivo Kralj, Tone Petovar, Stane Starin, Petelinčkov Ivan, Franc Rak, Lojze Tavčar, Lovrenc Mežnar, Janez Habjan Markov, Vinko Kralj, Peter Pirnat, Jože Starin, Anton Podlipnik, Lojze Kralj, Rafko Gregorin Smolajkov, Zdravko Kokalj, Marjan Hribar, Karel Nose, Franc Goropečnik in še bi lahko našteval, ampak se trenutno ne spomnim. Kasneje smo imeli tudi trenerja, Makovca, ki je zelo dobro vodil naše moštvo. Na bližnje tekme smo se vozili s kolesi, v Jevnico, Dol, Induplati Jarše, Kamnik ter v Litijo. Včasih nas je v Litijo peljal 7 tonski tovornjak Jub-a. Enkrat smo prišli v navzkriž s Nogometno podzvezo Ljubljana, pa smo se preimenovali v NK Tabor Ihan in se vključili v Nogometno podzvezo Kranj. Ob eni izmed petkovih izdaj Gorenjskega glasa so napovedali naše gostovanje v Železnikih, oni so bili vodilni na lestvici in so pisali, da so domaži forout. Ob koncu tekme je bilo pa 4:0 za nas. Ob prazniku Občine Domžale smo nogometne ekipe domžalske občine igrale za občinski pokal. Ekipa, ki bi prav osvojila pokal trikrat zapored, ali petkrat v prekinitvah, je dobila prehodni pokal v trajno last. v 7. letu tekmovanja smo ga res dobili. Pošteno smo se borili in ga osvojili v Domžalah. To ve sigurno tudi Janko Šuštar, s katerim sva bila vedno prijatelja, na nogometnih igriščih pa nasprotnika Domžale – Ihan. Zmage smo ponavadi proslavili v kaki gostilni, po porazih smo pa odšli domov. Tako enega kot drugega je bilo veliko v časih od leta 1947, pa do leta 1965. Naprej pa sem prepustil vodenje društva mlajšim.

Ihan, avgust 2003

Jože Rape starejši

Slike iz našega arhiva:

Od 1950 do 1965:

Franc Hribar "Buli", l. 1958
Člansko moštvo NK Ihan na Rakeku, 1961. Od leve proti desni stojijo: od leve proti desni (stojijo): XXX, Repe Jože (predsednik kluba), Pevc Milan, Kovič Jože, Krajšek Zdravko, Mežnar Srečo, XXX, Lekan Jože, Nahtigal Andrej, Zupanc Jože, Makovec (trener), od leve proti desni (čepijo): Hribar Marjan, Krajšek Drago, Kralj Lojze, Starin Jože, Mejak Janez
Prvenstvena tekma članskega moštva NK Ihan proti moštvu NK Triglav B v Gorenjski ligi (Kranj, 19.4.1964). Od leve proti desni (stojijo): Makovec (trener), Pevec Milan, Kralj Alojz, Hribar Franc, Hribar Marjan, Hribar Ljubo, Pohlin Jože, Krajšek Drago, Kovič Jože. Od leve proti desni (čepijo): Rode Franc, Slovnik Zvone, Podlipnik Anton, Mozetič Franc, Goropečnik Janez
P